Utrinki

‘Sedaj ste noseči, naj tako tudi ostane!’

Ker sem zelo blizu dnevu, ko bom končno spoznala najinega škratka <3 se bolj držim doma … just in case, če me prehiti 🙂

Posledično, mi zmanjkuje vsebine in dogodkov za moj blog.
Že dalj časa pa razmišljam, da bi vam razkrila najino izkušnjo, ki je tudi neke vrste potovanje, in sicer potovanje do najinega zaklada, ki ga že devet mesecev čuvam pod srcem.

To želim deliti z vami iz treh razlogov:
1.) Ker bo mogoče kakšna izmed mnogih žensk, ki je v podobni situaciji, v moji zgodbi našla kanček upanja, ki ga je  lahko na poti že izgubila.
2.) Da vsi tisti, ki se jim s takimi izkušnjami ni potrebno srečevati, ne bi jemali zanositve kot nekaj samoumevnega, nekaj kar vam pač pripada.
3.) Da popiham na dušo vsem tistim parom, ki si želijo otroka, pa čakajo na pravi čas (ko bo redna služba, ko bo lastno stanovanje, bla bla bla.) – naučite se iz mojih napak – vsega v življenju se ne da načrtovati! 🙂

Najina zgodba se je začela pred petimi leti. Takrat sva bila z najdražjim skupaj že 5 čudovitih let in KONČNO sem nehala trmariti, da hočem najprej redno službo in se odločila, da je čas, da narediva korak naprej. Stara sem bila 24 let in želja po otročku je bila pri nama vedno bolj prisotna. BOVA ŽE! Če so jih včasih preživeli po 10, bova pa midva tudi enega! AKCIJA in v parih mesecih bova noseča!! 🙂

Minevali so meseci, a nobenega rezultata. Minilo je leto, prelomnica, ko te zdravstvena stroka označi za neplodnega. In začetek leta 2014 sva se soočila z dejstvom, da je čas, da se o situaciji posvetujeva s strokovnjaki. Osebna ginekologinja je najprej poslala fanta na spermiogram v Ljubljano, na Klinični oddelek za reprodukcijo. Rezultat ni bil najboljši, zato so postopek ponovili. Tudi drugi rezultat ni pokazal bistvene razlike. Zato so naju zato naročili pri Dr. Drobniču, ki je specialist za moško neplodnost in nama osebno eden boljših ginekologov, ki sva jih v procesu spoznala (in teh ni bilo malo).
Pojasnil nama je, da so najine možnosti, za zanositev po naravni poti, zelo majhne (manj kot 10%), VENDAR da je videl že veliko parov, ki jim je, kljub še slabšim rezultatom, uspelo zanositi po naravni poti. Predlaga pa, da grem na preiskave še jaz in se postaviva v vrsto za umetno oploditev (Umetna oploditev je kar drag postopek, ki je v Sloveniji zaenkrat še brezplačen, zato morate pred odobritvijo prestati vse preiskave).

Tako se je začelo. Najprej me je čakal pregled prehodnosti jajcevodov z ultrazvokom (rahlo neprijeten postopek, ampak nič hujšega), ki je pokazal, da vse štima in da je moja maternica (po besedah ginekologinje) ČUDOVITA 🙂

Sledila je spodbuditev ovulacije s tabletami Femara. Pri tem postopku se morate potem parkrat zapeljati v Ljubljano na kliniko, da preverjajo, kako potekajo vaše ovulacije.
Lahko pa da uspe na ta način, ‘IMEJTA SE RADA in uživajta čez poletje’, so bile besede ginekologa. ‘Mogoče se vidimo jeseni s pozitivno novičko.’ A žal temu ni bilo tako.

Pa je sledila še zadnja stvar na seznamu pregledov in posegov – laparoskopija. Endometrična žarišča in kakšne manjše pregrade namreč niso vidne z ultrazvokom. Pa sem se sprijaznila z dejstvom, da bom prvič v življenju pod narkozo, prvič v življenju bom preživela noč v bolnišnici … v bistvu bom prvič v življenju sploh imela opravka z zdravniki (razen občasnih angin).
Tudi laparoskopija je potrdila, da sem popolnoma zdrava, da z menoj ni nič narobe (kar si želi slišati vsaka ženska).
Kaj sem se naučila pri tej izkušnji – po narkozi, 24h ne smete brati!! Mene s tem niso seznanili in sem bila na račun tega skoraj cel dan napol slepa, MAGLA SVUDA :))

Po dobrem letu in pol preiskav, sva bila KONČNO poklicana pred konzilij, ki je odobril, da greva lahko na postopek zunajtelesne oploditve, bolj poznan kot IVF. Morate se zavedati, da se stvari zavlečejo, saj je vse vezano na vaš menstrualni cikel, na okrevanje po postopkih ipd.

Februar 2016 – KONČNO je bil na vrsti prvi del postopka, ki je vključeval hormonske injekcije (ki se jih sama na smrt bojim!). Pa smo se dnevno ‘špikali’ z njimi in se dnevno vozili v Ljubljano, da smo se ob 7h zjutraj postavili v čakalno vrsto za ultrazvok. Zadeva namreč izgleda tako, da kdor prej pride, prej melje. Tega verjetno ne boste vedele, ko boste prvič tam, ker vam nihče ne bo povedal. Torej, če boste kdaj na ultrazvoku v Leonišču, takoj ko vstopite v čakalnico, vprašajte KATERA JE ZADNJA in si to osebo zapomnite, saj boste za njo na vrsti ve.
Po kakem tednu vožnje v Ljubljano, so bila jajčeca končno zrela za odvzem in sledila je PUNKCIJA, postopek, ki se ga marsikatera boji, saj velja za kar bolečega. Na živo ti namreč iz jajčnikov posrkajo dozorele folikle. Meni osebno ni bilo tako hudo, pač malo močnejše menstrualne bolečine. Partnerju so odvzeli še ‘plavalce’ in čez 5 dni sva bila pripravljena na PRENOS ZARODKA (popolnoma neboleč postopek). SEDAJ STE NOSEČI, NAJ TAKO TUDI OSTANE, so bile besede ginekologa. Od 10 foliklov/celic, ki so jih dobili s punkcijo, so bili primerni le 3 zarodki – enega so mi vstavili, 2 pa bosta zamrznjena čakala na njuno priložnost.

Po prenosu so me načele grozne bolečine, imela sem občutek, da bom UMRLA. Sredi noči me je partner odpeljal na ginekologijo, saj sem se bala, da imam hiperstimulacijo jajčnikov (ki je lahko posledica hormonske terapije). Izkazalo se je, da to ni to, bolečina pa ni prenehala. Pomislila sem, da je moje telo zarodek sprejelo kot tujek in se bojuje proti njemu. In ja, po dveh tednih čakanja in negotovosti, se je najino upanje razblinilo, saj se nosečnost ni obnesla. Razočaranje je bilo veliko, jok me je zajel vsakič, ko sem nekoga seznanila z novico, po glavi so se mi motala vprašanja ZAKAJ RAVNO MIDVA!?! S ČIM SVA SI TO ZASLUŽILA?!?

Na srečo je moj partner moja skala, ki me je pobral in rekel, da se ne vdava in da nama bo slej ko prej uspelo!

Pa sva čez 3 mesece poizkusila ponovno. Tokrat, na srečo, brez injekcij, z naravno ovulacijo, kar je precej bolj prijetno. Vsakodnevni jutranji vožnji v Ljubljano se sicer ne izogneš, ampak je pa veliko lepše, če nisi ‘nafilan’ s hormoni.
Po prenosu zamrznjenčka, sva se optimistično odpeljala proti domu. Ta optimizem je trajal kak teden in prepričana sem bila, da nama bo tokrat uspelo! Bolj ko se je bližal dan menstruacije, bolj sem postajala negotova … vsaka rahla bolečina je v meni vzbudila dvom … moje razpoloženje je nihalo … enkrat pozitivna, drugič negotova, tretjič v strahu pred razočaranjem.
In ja, razočaranje je obveljalo! SPET!! Podrl se mi je svet … tako močno si želim otroka, moj partner pa še toliko bolj, bil bi najboljši očka … Vsakič, ko sem ga videla, kako srečen je pri igri z drugimi otroki, se mi je zlomilo srce… NI FER!

***

Najtežje pri vsem tem je bilo, ker sem imela občutek, da so kar naenkrat vsi okoli naju noseči, brez kakršnihkoli problemov, pač jim rata in je to to! SIMPL! In najbolj grozno mi je bilo, ker so se noseče prijateljice težko pogovarjale z menoj o svojem srečnem obdobju, ker jih je bilo strah, kako se ob tem počutim jaz. In ja, ni bilo lahko, predvsem mi ni bilo lahko zato, ker svojim prijateljicam iz DNA SRCA privoščiš, vendar pa te v ozadju vedno špika tisti stavek ZAKAJ PA JAZ NE. In ta krivda, ki jo ob tem občutiš, je boleča in počutiš se kot GNIDA.

***

Ginekologa sem vprašala, zakaj HUDIČA se zarodek ne prime, ko pa sem jaz popolnoma zdrava?!? In tu sem doživela udarec, ki je ubil moje upanje, da bom v roku enega leta noseča. Tu sem zadela dno. To je bilo MAJA 2016.
Odgovor na moje vprašanje: ‘Glede na to, da ste vi popolnoma zdravi, je lahko razlog za neuspeh samo slaba kvaliteta zarodkov. Najboljši zarodek je vedno prvi, ki vam ga vstavimo. Zamrznjenčki pa že tako ali tako izgubijo na kvaliteti.’

Moje spoznanje: Čez tri mesece bova torej postopek ponovila, vstavili mi bojo še tretji zarodek, katerega kvaliteta je slabša od prvega, ki je bil najboljši, pa se ni obnesel. Kar pomeni, da bo tudi takrat rezultat negativen. In potem se ponovi CELOTNI postopek (PUNKCIJA ipd.) in šele takrat, ko bojo zarodki sveži, MOGOČE obstaja šansa, da nama uspe. NEZASLIŠNO!!

JEZA, ki sem jo čutila, je bila nepopisna. Na tej točki  sem izgubila upanje, da bom v bližnji prihodnosti noseča. TAKRAT mi je padlo dol vse. JEBIGA, septembra bom šla še enkrat na neuspešen postopek, nimam kaj …
S partnerjem sva začela raziskovati alternative (posvojitve ipd.), ker brez otroka NE bova. Če ne gre drugače, bova pač sončka posvojila (kar je tudi svoje vrste podvig!).
Nisem se več ubadala z nosečnostjo, z dnevi ovulacije, privoščila sem si oddih z najdražjim, odšla na vikend oddih s kolegico, si privoščila kak kozarček preveč (česar do tedaj nisem smela) … Življenje gre naprej! Pač ne bom doživela presenečenja, ki ga pari doživijo, ko izvejo, da jim je uspelo, čisto nepričakovano, zanositi (kar sem si nadvse želela), mogoče niti ne bom nikoli noseča … ampak konec koncev imam najboljšega partnerja in ta izkušnja naju je še bolj utrdila in naju povezala. In to je tudi nekaj, česar nima vsak in četudi bova ostala brez otroka, sva lahko hvaležna, ker sva se našla!

***

In bilo je konec JUNIJA 2016, en mesec po DRUGI neuspešni oploditvi, ko sva bila seznanjena z novico, da sva NOSEČA in to popolnoma nepričakovano (naredila sem namreč 6 nosečniških testov, ker nisem mogla verjeti)!!
En mesec po štirih letih truda, po dveh neuspešnih umetnih oploditvah, pri pičlih 10% možnosti zanositve po naravni poti, nama je točno to uspelo!!
In do tega trenutka nisem verjela v zgodbe, kako se ljudje preprosto vdajo, po neštetih poizkusih in letih, potem pa jim kar naenkrat uspe. LARIFARI! Nisem si mogla predstavljati, kako sploh lahko nekdo izgubi upanje, dokler ga nisem izgubila sama! In ne vem, kaj je pripomoglo k temu, da se nama je KONČNO posrečilo – je bilo to zaradi tega, ker sem odmislila breme o zanositvi ali pa se res vse zgodi ob svojem času in stvari ne moremo prehiteti, ne glede na to, kako se trudimo … saj veste Človek dela načrte, življenje pa se mu smeje.

*Zato vsem parom, ki se soočate s podobnimi situacijami – človeško je obupati, človeško je jokati in biti jezen na cel svet. Človeško se je spraševati ZAKAJ MIDVA! Vendar nikoli ne pozabite na točno ta del – MIDVA! Naj vas take izkušnje povežejo, ne pa razdrejo. Naj bo še tako težko, ne obtožujte en drugega, v kom je težava, da nimata otrok. In iz dna srca vam želim, da se vam v kratkem nasmehne sreča! <3

*Vsem tistim parom, ki se že dalj časa trudite na tem področju, a se bojite obiskati specialiste – NE ODLAŠAJTE! Stvari se zavlečejo in nihče ni rekel, da če se postavita v čakalno vrsto, da vama bo treba iti do konca s postopki. Lahko še vseeno zanosita spontano med celotnim cirkusom. Konec koncev pa pregledi ne škodujejo, niti vaju nič ne stanejo, na poti pa lahko spoznata čudovite ljudi in zgodbe, ob katerih bosta spoznala, da imata vidva v bistvu še srečo (jaz sem slišala veliko zgodb, ob katerih se mi je najina zdela popolnoma zanemarljiva).

*In nazadnje – vsem tistim parom, ki si resnično želite otroka – ne čakajte na POPOLNE razmere, saj ni nujno, da boste zanosili takoj, če pa že, pa samo pomislite kakšno srečo imate, kakšen privilegij! 🙂
Sama se namreč večkrat tolčem po glavi, ker nisem poslušala očetovega nasveta, ko mi je dejal, da se vseh stvari v življenju ne da načrtovati. In večkrat se sprašujem, kako bi se odvilo, če bi nosečnost načrtovala že par let prej… bi mogoče sedaj imela že drugega otroka? Nama mogoče sploh ne bi bilo treba skozi vse to?

Odgovorov na ta vprašanja ne bom nikoli izvedela, sem pa vseeno hvaležna za to izkušnjo, saj sva se s partnerjem naučila veliko! Takšne izkušnje te utrdijo, utrdijo zvezo in ti podajo nauk, ki ga lahko nato deliš z drugimi in mogoče kdaj komu tudi pomagaš.

Za konec pa še HVALA najini družini, ki nama je stala ob strani in naju spodbujala ter HVALA vsem prijateljem, ki so verjeli, da nama bo uspelo, ki so mislili na naju skozi celoten postopek in ki naju niso obtoževali, četudi so kdaj občutili grenak priokus z najine strani, ko so nama razlagali o svoji sreči in svojih nosečniških izkušnjah!

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply