Potepaj se z mano!

Otrok morja

Ne morem se mu upreti! Preprosto ne gre! Vabi me k sebi, misel nanj mi nariše nasmeh na obrazu, prevzame me občutek topline in sreče … ter močno hrepenenje … hrepenenje po vonju borovcev, po šumenju valov, ki se zaletavajo ob skale, po zvoku kamenčkov, ki jih voda nežno premika in po umirjenosti, ki jo občutim ob tem …

In včeraj, med službo, me je to hrepenenje premagalo! In kar tako sem se odločila spakirati kovček in ga obiskati! Morje in meni preljubi Krk.

Prispela sva v zgodnjih jutranjih urah (ob enih ponoči), na poti naju je spremljal dež in napoved ni bila najboljša … ampak nama je bilo popolnoma vseeno … saj se vse poplača z občutki, ki naju prevevavjo, ko se sprehajava po uličicah mesteca, ki se počasi prebuja … in po prečudoviti obali, ki je namenjena samo nama, saj na poti ne srečava nikogar … le midva, morje in petje ptic. In zame ni lepšega občutka na svetu kot je ta, ki me preveva v tem trenutku.

Krk

Sedim ob odlični kavici, z razgledom na morje, zamišljena … opazim, da me iz sosednje mize opazuje otrok, ki si verjetno misli, da nisem pri pravi pameti 🙂

Jaz pa vem samo eno, da spadam sem, da je resnično potrebno tako malo za srečo in da moje srce poplesava na melodije morja.

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply