Utrinki

Malo drugačno potovanje


Sončen, jesenski pozdravček!

Leto in pol je minilo od moje zadnje objave in ravno toliko časa je trajalo potovanje izgubljenega bitja – moje malenkosti.

Tokrat post ne bo opisoval prečudovitih krajev sveta, temveč moje potovanje – iz vrha sveta do globin Marijanskega jarka in počasi nazaj na točko nič.
In opozarjam vas že v naprej, da zgodba ne bo kratka 🙂

Verjetno se sprašujete, zakaj želim to deliti z vami?
Zato, ker sem končno dojela, da je to predolgo ležalo skrito v meni, misleč, da se to dogaja samo meni, da me ITAK nihče ne bo poslušal in razumel in da je bolje, da bitko bijem sama – NAPAKA!
Marsikdo, ki me pozna, se bo vprašal, kako je mogoče, da je kaj takega spregledal in če so to res besede iste osebe – osebe, ki je nasmejana, dobre volje in izgleda popolnoma srečna. Taki smo pač ljudje, igralci v spektaklu, ki mu pravimo življenje.

Vse skupaj se je začelo že leta nazaj, ko sem pustila službo v Ljubljani in se preselila v svoj novi dom na Gorenjskem. Bila sem na vrhuncu svoje sreče, trdno prepričana, da si bom poiskala super službo in da sem z gostinstvom zaključila. Pa so minili meseci, o službi pa ne duha, ne sluha, denarnica pa vedno bolj shirana… Pa smo se vrnili nazaj v šank, ker sem bila v tem odlična in ni bilo težko najti službe. 8 mesecev kasneje, mi je služba natakarice začela presedati, zato sem ponovno pustila službo in se zaklela, da v šank ne grem več!! Zarečenega kruha…DA, zgodbo sem ponovila še dvakrat, leta so minevala, kar naenkrat je odbilo moje 26.leto in takrat sem naredila črto pod gostinstvo in si rekla:

‘Osel ne gre trikrat na led, tebi Špela je to uspelo in čas je, da ostaneš zvesta svojim željam in se dokončno posloviš od gostinstva – toliko si dolguješ!’

Bilo je decembra 2013, ko sem pokončno in veselo odkorakala iz lokala, svoji novi sreči naproti in niti pomislila nisem, da je to začetek potovanja v nasprotno smer. Meseci so minevali – ponovno – o službi pa spet nič. Milijon poslanih prošenj, peščica odgovorov, moja samozavest pa se je počasi krhala. Sem res tako povprečna? Kaj res ne ponujam dovolj? Čemu vse znanje, trud in izobrazba?

In kot da to ni bilo dovolj, so me z vseh strani napadali z vprašanjem: ‘Kaj si resnično želiš delati, kaj te veseli, kje se vidiš?’
Moj odgovor: ‘ Sedem let sem preživela v gostinstvu, to je vse kar poznam, kako hudiča naj vem, kaj me veseli in kje se vidim?’
In spet:
‘Zagotovo te mora nekaj tako veseliti, da bi si iz tega lahko naredila poklic in resnično uživala v tem. Vsak ima sanje in željo in vsak ve, kaj bi rad počel v življenju!’

In kar naenkrat sem se znašla v košu s tistimi, ki ne sanjarijo, ne vedo, kaj bi z življenjem in so brez ciljev, brez poslanstva – izgubljeni primeri. In prišlo je tako daleč, da sem temu začela verjeti tudi sama! In neverjetno je, kaj nam naredi naša glava, ko se enkrat vdamo nad sabo. Začela sem se izogibati ljudi, družbe, saj sem imela občutek, da se nimam z njimi kaj pogovarjati, ker sem nezanimiva in ker sem se na smrt bala vprašanja – Kaj pa bi rada počela? Napadalo me je samopomilovanje, jok in imela sem občutek, da sem prepuščena sama sebi, brez ideje, kako naj se potegnem ven iz vsega tega. V enem trenutku navdušena nad življenjem, v drugem, brez razloga na tleh in brez volje do življenja. Želela sem biti iskreno vesela za vse lepe stvari, ki so se dogajale ljudem okoli mene, a v glavi me je vedno kljuvalo tisto nekaj, ki je v vsem tem našlo potrditev, da sem obtičala. Prebrala sem ogromno knjig o zakonu privlačnosti, o pozitivnem mišljenju in resnično sem se trudila in si želela spremembe, toda ko sem že storila korak naprej, sta mu sledila dva koraka nazaj. Stiska z denarjem je pritiskala name in me ubijala iz dneva v dan, gledanje na vsak cent, ko sem stala med trgovinskimi policami in se odpovedovala osnovnim stvarem, samo zato, da mi ne bi bilo treba prositi nekoga za denar, pa me je večkrat pahnilo v obup. Pravite, da denar ne more kupiti sreče? Kaj pa če so velik del tvoje sreče potovanja, odkrivanje novih stvari, da pelješ svoje najdražje na kosilce ali pa na tortico, da lahko brez skrbi skočiš s prijatelji na kozarček vina… Ja, ko si enkrat postavljen pred dejstvo, dojameš, kako pomemben faktor dejansko je denar.
Poleg tega me je začel ponovno ubijati eden mojih privzgojenih strahov – strah pred neuspehom, tisti veliki KAJ PA ČE… Lotevala sem se ene stvari za drugo, se prepričevala, da me to veseli, v upanju, da bi mi uspelo in bi končno dosegla svoje sanje in finančno neodvisnost ter pokazala ljudem, da vem kaj hočem. Toda laganje samemu sebi, da bi ustregli drugim, ne prinese odrešitve.

Še in še bi lahko naštevala vse borbe, ki jih je bilo moje srce z mojo brezupno glavo…
Potem pa me je nekega dne, ko sem utapljala svoj brezup v solzah, doletelo – Špela, nisi sama, zagotovo je okoli tebe ogromno ljudi, ki navznoter bijejo bitko sami s seboj, pa se le skrivajo za svojo masko, tako kot ti. In kar naenkrat sem začutila občutek olajšanja, kar naenkrat se nisem več počutila osamljeno in kar naenkrat se je svet zazdel za odtenek lepši. Smešno ne, kako malo je treba, a da človek pride do tega…
In nisem si še opomogla od mojega potovanja, ker je bila pot dolga in naporna in še se spotaknem ob kamen in padem, toda tokrat poznam način, da se poberem in tokrat VEM, da se moram samo držati tistega, kar me veseli in to samo zato, ker je v tem moja sreča, ne zato ker želim drugim dokazati, da vem kaj hočem početi v življenju. Ker roko na srce, nimam niti najmanjšega pojma, tako da bom še naprej izgubljena, le da bom v tem uživala in vem, da me bo nekoč moje ‘poslanstvo’ srečalo samo od sebe. Mogoče pa ga že živim, kdo bi vedel? 🙂

Tako da, vsi, ki se najdete v moji zgodbi oziroma se počutite osamljene iz drugačnih razlogov, vedite, da niste sami, ljudje le nimamo dovolj ‘jajc’, da bi se prikazali v pravi luči in rekli svetu:

‘Tak sem, vzemi ali pusti!’ 🙂

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply