Potepaj se z mano!

Kje so tiste stezice …

…k’ so včasih b’le.

Moja stara starša sta letos praznovala ZLATO (!!!) poroko – kj tazga ane 🙂 Pa smo jih za darilo odpeljali po poteh njune mladosti. Moja naloga je bila dedijevo obujanje spominov.

Pa smo šli … mimo Ljubljane, kjer sta preživela večji del svojega življenja, počasi proti naši prvi postojanki – Ormožu. V moji glavi je mestece obetalo ogromno – grad, park, mestno središče – za dve uri smo dobri! Haha, was I wrong! 🙂 Po dobre pol ure smo jo ‘odkurili’ dalje.
Kar se tiče gradu – pač nihče izmed nas se ne navdušuje ravno nad zgodovino in umetnostjo, zato smo ga kar preskočili )smo stali na grajskem dvorišču – če se temu lahko tako reče). Isto velja za obisk grajske pristave, v kateri je muzej – not our thing…

Ormož
Pa smo ubrali en krajši sprehod po parku (kjer bi jaz osebno ITAK lahko preživela ure), a ker vseh ostalih posedanje v parku ni pritegnilo, smo bili kaj kmalu v ‘centru’ mesteca, željni prve kave. Pa se tudi ta želja ni uresničila, ker je bilo VSE zaprto. Že res, da je bila nedelja, ampak vsaj gostinstvo bi lahko obratovalo, ali pač?

Ormož
In še zadnja postaja – Cerkev Sv. Jakoba, kjer je bil dedi pri birmi. A ker se mu za vero ‘fržmaga’ ravno toliko kot za umetnost, smo ‘prtisnli en selfi’ innnnnn …. brum brum, daljeee 🙂

Ormož

Naslednja točka na dnevnem redu (in meni najljubša), kraj dedijevega rojstva – Jeruzalem <3

Jeruzalemske Gorice

Jeruzalemske gorice – raj na zemlji!! Vožnja po vinski cesti je nepopisna – levo, desno, spredi, zadi – vinogradi, klopotci, zidanice – paša za moje oči in dušo.
Medtem, ko dedi razlaga svojo zgodbo, se meni odvija v glavi samo en film – izgubljanje med vinogradi, posedanje nekje v senčki, s kozarcem Jeruzalemčana v roki, razvajanje z lokalno kulinariko, zvok pojočih klopotcev ….

wakie, wakieeee …. Ja … ustavili smo se na verjetno najbolj poznani točki Goric – pri Dvorcu Jeruzalem in cerkvici žalostne Matere Božje, kjer je bil deda krščen (zanj popolnoma nepomemben detajl) 🙂

dvorec Jeruzalem

Dvorec Jeruzalem trenutno služi kot mali hotel za velike užitke 🙂 Ker nas je razvajalo sončece, smo si KONČNO privoščili težko pričakovano kavico. Tukaj se čas ustavi! Ni čudno, da Jeruzalemu pravijo kar Slovenska Toskana! Razgledi na terase z vinogradi, ki jim kar ni konca … mislim, da se tega ne bi mogla nikoli naveličati. In če bi se moj dragi hotu OŽENT (pa se noče, bemu mišo), bi se točno tu – ker je bil stik s tem krajem ljubezen na prvi pogled, kot je bilo tudi med nama (a me čutš lubi?!?) 🙂

gorice

Da bosta stara starša spomine obujala še doma, smo jima kupili še eno odlično buteljko vina (kar je rahlo zabolelo mojo denarnico, ampak YOLO ane!) 🙂

Na mojo žalost, smo morali ubrati pot pod noge oz. če smo bolj natančni  ‘pognt’ mašino od naše formulce 🙂 Pred nami je bil še zadnji del izleta – Ljutomer. Mestece, kjer se je dedi šolal in mestece, ki naj bi nas nahranilo! Pa smo SPET skoraj ostali brez! Pa kaj je s temi prleškimi konci, da je ob nedeljah vse zaprto!?!

ljutomer

A smo res samo Gorenjci in Primorci take budale, da delamo petke in svetke?!? 🙂

ljutomer-cerkvica

Po sprehodu skozi precej zaspano mestece in še bolj zaspan glavni trg, smo KONČNO naleteli na eno živo dušo, ki nas je usmerila do verjetno edine odprte restavracije – ZVEZDA. In dragi moji, priporočim vam jo KADARKOLI! Lep ambient, super vzdušje (toliko ljudi, kot smo jih videli tu, jih nismo v Ormožu in Ljutomeru skupaj), prijazna postrežba in odlična hrana!!
Sploh ni za razmišljati, ko boste v teh koncih, je to to! 🙂

Siti, polni novih (in starih) spominov, smo naredili še en hiter skok do štajerske prestolnice, nato pa LJUBO DOMA – doma je tk al tk najlepše (čeprou tale Jeruzalem, bemtiš da mi je dal za misliti…) 🙂

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply