Utrinki

Dan D, oziroma …

… Zakaj ni štorija o štorkljah resnična?!? 🙂

To bi bilo prav res priročno, da bi se lahko izognili tej posebni, a vseeno delno travmatični izkušnji. Ne strinjam se s tistimi, ki trdijo, da je porod čudovita izkušnja – edini čudoviti del je, ko ti položijo otročka v naročje – do tega trenutka pa je potrebno priti in pot, vsaj meni, ni lahka.

Ko si prvič noseč, res ne veš, kaj pričakovati od poroda – slišiš sicer marsikaj, toda besede so le besede in iz njih si lahko samo sestaviš neko delno vizijo, kako vse poteka.

Zadnje dni sem komaj čakala, da se začnejo popadki! In seveda, sem šla 4 dni čez rok, kar si želi le redko katera nosečnica.

Vse skupaj se je začelo 13.marca ob 3h zjutraj, s popadki na 10 minut. Ker te učijo, da pri prvi nosečnosti ne hodi nikamor, dokler niso popadki na 5 minut, se pač nisem obremenjevala. Minile so ure, popadki pa so bili še vedno na 10 minut, zato sem se odločila, da greva z najdražjim na dooolg sprehod, da zadevo pospešimo. Prvi sprehod ni ‘užgal’, popadki so vmes celo ponehali za kako uro in mislila sem si, da je to to in da danes še ni moj dan! Ko so se ponovno začeli, sva odšla na še en dolg sprehod, kjer sem dobila občutek, da bom rodila kar na polju, saj so bili popadki kar naenkrat na par minut! 😀 Ampak NE, ko sem prišla domov, so se spet prestavili na 10 minut. RESNO!!!

Prvi popadki še niso bili tako grozno boleči in pomislila sem, da če je to to, potem porod res ne more biti tako grozen. OPTIMIST!! To misel sem kasneje obžalovala 🙂

Ob 19h so se popadki KONČNO premaknili na 7 minut in postali intenzivnejši (meni je pomagalo, če sem se premikala po stanovanju, mirovati skozi popadek je namreč grozno). Zato sem skočila pod tuš, še enkrat preverila, če imam vse, nato pa sva se odpravila v porodnišnico, ker se mi ni več dalo KONSTANTNO gledati na uro! 😉 Tam so me priklopili na CTG, ne ravno zadovoljni ker sem prišla predčasno, vendar so se vseeno odločili naj ostanem v porodnišnici. Najdražjega sem poslala domov, da bi se vsaj on lahko malo naspal. Ob 21h sem bila odprta cela 2cm!! To je bila najdaljša noč v mojem življenju!! Spala nisem že od 3h zjutraj! Popadki na 7 minut so se nadaljevali skozi noč in imela sem občutek, da sem v začaranem krogu in da tega ne bo NIKOLI konec! Pa pride babca ob 4h zjutraj (14.marca) in mi pove, da sem še vedno odprta le 2cm!! Pa saj se hecaš!!!!

Lahko zadevo kako pospešite?!?
Lahko, ko boš odprta 8cm.
Hahaa, there goes my hope! 🙂 Po 24h popadkov, še vedno odprta le 2cm, za porod pa je potrebnih 10cm, TOP!!

Ob 5ih zjutraj pa se je končno zgodil premik, saj mi je odtekla voda (cel galon nje)! 🙂 In kar naenkrat so se začeli popadki na 2 minuti in to tako boleči, da ne znam opisati! Komaj sem prišla iz sobe v porodniški blok, komaj sem utegnila poklicati fanta, naj pride v porodnišnico, saj sem med popadki nabirala moč za naslednjega, crknjena od 24-urnega maratona. Trenutek resnice – sama do tistega trenutka nisem želela epiduralne, češ da zmorem brez! 🙂 Takrat pa sem edino odrešitev videla le še v tem in zaprosila za njo! Babca sicer ni bila najbolj navdušena in da ne omenim, da je komaj dobila kri iz moje roke, saj sem bila zaradi bolečine čisto zakrčena. Samo ženske, ki so že rodile, si znajo predstavljati to bolečino, kajti opisati se je ne da! Ob 7h so me prestavili v porodno sobo, kjer me je babca seznanila z dejstvom, da sem odprta že 8cm in da naj ne vzamem epiduralne!

Moje vprašanje – koliko časa bo to še trajalo?!? 🙂 Pa mi odvrne – ‘Kako uro.’ Ok, kako uro bom pa že še zdržala brez, če sem že prišla do sem. Zato smo odslovili anesteziologa in se lotili poroda. Babca me je masirala po križu, medtem ko me je dragi tolažil, predihaval z mano, mi dajal piti med vsakim popadkom (punce moje, VODA je nujna in najpomembnejša stvar pri porodu, kajti usta so hujša kot Sahara. Dobila sem nasvet tudi za VAZELIN, toda sama ga med porodom ga nisem potrebovala).

*Včasih dobiš vprašanje, če se je med porodom resnično treba dreti ko žival?!? Ne vem za vas, ampak meni je to pomagalo, v bistvu pride kar samo od sebe, bolečina pač terja svoje!*

Moj porod je napredoval prehitro in posledica tega je bila, da se otročku ni več dobro godilo in CTG ni bil več najboljši. Babci sta nemudoma poklicali ginekologa in zajela me je panika, da bi šlo kaj narobe. Takrat sem odmislila vso bolečino… moje dete mora priti varno ven!

‘Špela, otročku ni več dobro, zato ga moramo čimprej spraviti ven! Potisni, kar se da močno!!’

Pa smo potiskali in potiskali…
Bolečina pri iztisu otroka je vrhunec vsega, kar ste do tedaj čutili! Sama se nisem niti zavedala, da so mi prerezali presredek, nisem se zavedala da so otroka potegnili ven z vakumom. Vse kar sem vedela je, da boli ko svina in da moram pritiskati z vso močjo, kar jo je še preostalo v meni!

Po 28ih urah popadkov in v pičli eni uri, odkar sem bila prestavljena v porodno, je ob 7.59 na svet privekal najin sinček ❤ In drage moje, vsa bolečina ni bila v trenutku pozabljena, kot rečejo nekatere (ob misli na porod me strese še danes). Pozabljena ne, je pa trenutek, ko vam položijo v roke vaše dete, vreden vsega!

In naj vam bolečina ne vzame poguma, bolečina konec koncev mine! Vam pa je v roke položen največji dar, kar ga lahko prejmete! ❤

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply